Srbenje – najpogostejši znak alergije

 Alergija je bolezen pri kateri postane žival preobčutljiva na običajne snovi iz okolice. Obstaja več hipotez o nastanku bolezni, nekateri celo menijo, da se razvije že v prvih mesecih življenja.

Pri psih in mačkah je koža tisti organski sistem, ki se pri pojavu preobčutljivosti najbolj odziva. Prvi simptom alergije je vnetje kože in srbež, nato pa žival s praskanjem kožo poškoduje, nastopi sekundarna okužba, kraste in izpadanje dlake. Poznamo več vrst alergijskih reakcij, prav gotovo pa je zgodnji tip alergijske reakcije na pik žuželke (npr. čebele ali ose) najbolj življenjsko nevaren. V primeru močne otekline mehkih tkiv v področju grla lahko nastopi zadušitev že v nekaj minutah.

Prav tako ali še bolj pa je za žival nadležno kronično srbenje kože, posledično praskanje ter poškodbe in infekcija kože, ki nastanejo zaradi preobčutljivosti na bolšjo slino, ki jo bolha vnese preko kože, na sestavine hrane, ki vdrejo skozi nezrelo ali poškodovano črevesno sluznico ali na alergene iz zraka, ki jih žival vdihne (pelodi, prah,...). Vse omenjene oblike alergijskih reakcij prištevamo k zgodnjemu tipu alergijskih reakcij, ki nastanejo relativno hitro po izpostavljenosti alergenu.

Redkejše oblike alergijskih reakcij so kontaktni dermatitis (npr.: ponikljane ovratnice, čistila,..), alergija na zdravila (npr.: penicilin ,...), alergije na pike insektov (komarji, klopi , garjevci,...) in na črevesne zajedavce. Tudi preobčutjivost na lastne telesne sestavine t.i. avtoimune bolezni so v resnici alergijske bolezni (npr. preobčutljivost na hormone, krvne celice, bazalne membrane itd.). Relativno pogosta je preobčutljivost na glivice in bakterije, ki povzroča srbenje ob vnetju paraanalnih žlez.

Glede na tip torej ločimo:

- zgodnji tip - koprivnica, angioedem, preobčutljivost na hrano, preobčutljivost na bolšjo slino

- citotoksični tip - preobčutljivost na zdravila, avtoimune bolezni

- imunokompleksni tip - preobčutljivost na bakterije, avtoimune bolezni

- pozni tip - kontaktna alergija

Žal se moramo zavedati, da pri alergijam podvrženim živalim imunski sistem ustvarja protitelesa proti običajnim snovem iz okolja (pelodi, hrana, prah,…) in da bolezen ni ozdravljiva. Jo pa na srečo lahko uspešno nadzorujemo.

Diagnozo alergije veterinarji postavimo s pomočjo natančnega pogovora s skrbnikom živali, kliničnim pregledom, kožnimi in krvnimi alergijskimi testi, s hipoalergeno dieto in diagnostično terapijo.

 

Ko ugotovimo vzrok alergijske reakcije, je v nekaterih primer najenostavneje živali preprečiti stik s povzročiteljem

( npr.: redno zatiranje bolh, menjava hrane). Včasih pa to ni mogoče in v teh primerih pomagamo z zdravili, ki znižujejo imunski odgovor ( omega maščobne kisline, kortikosteroidi, ciklosporini) ali s preprečevalci srbeža. V primerih močne preobčutljivosti na dokazan alergen se odločimo za hiposenzibilizacijo, ko vedno z večjimi odmerki apliciranega alergena žival nanj postane neodzivna. Vnete paraanalke zdravimo z antibiotiki ali operativno.