Kaj je cepljenje?



Cepljenje je postopek, pri katerem v žival vnesemo majhno količino oslabljenega ali mrtvega mikroorganizma, ki povzroča bolezen. Le-ta stimulira imunski sistem živali, da ustvari zaščitni odziv brez dejanske infekcije ali bolezni. Protitelesa, ki se ob tem tvorijo, žival zaščitijo, če pride v stik s povzročiteljem bolezni, proti kateri je bila cepljena.

Odkar redno uporabljamo cepiva za zaščito malih živali, se je močno zmanjšala pojavnost mnogih nevarnih infekcijskih bolezni. Kot vsa učinkovita zdravljenja seveda tudi cepljenja niso povsem brez tveganja. V času, ko se veča zaskrbljenost glede varnosti cepiv, imamo na srečo veliko število raziskav glede koristi in tveganj cepljenj, dobljene informacije pa lahko pomagajo veterinarjem in lastnikom, da se pravilno odločajo o tem, kako bodo zaščitili zdravje svojih živali.


 


Zakaj cepiti živali?


Najbolj očitna prednost cepiva je, da prepreči infekcijsko bolezen pri živali, ki cepivo prejme. To še posebno velja za visoko učinkovita cepiva, ki preprečujejo potencialno smrtne bolezni (pasja kuga, pasja parvoviroza, steklina, mačja panleukopenija). Druga cepiva, ki bolezni ne preprečijo povsem, pa zmanjšajo resnost njenih znakov (bolezni zgornjih dihal).

Manj poznana, a vseeno zelo koristna lastnost cepiv je preprečevanje epidemij v živalski populaciji preko t.i. čredne imunosti. To pomeni, da če imamo veliko število posameznikov zaščitenih s cepivom, ni dovolj dovzetnih živali, da bi se bolezen v populaciji lahko širila. Na ta način so zaščitene tudi necepljene živali. V primeru, da se število cepljenih živali zmanjša, pa se nekaj posameznih primerov lahko hitro razširi v epidemijo. Kolikšen del populacije mora biti cepljen, da čredna imunost deluje, je odvisno od razširjenosti povzročitelja bolezni, učinkovitosti cepiva in drugih dejavnikov, v večini primerov pa je ta delež ocenjen na 90% populacije. Zato velja, da niti zelo učinkovita cepiva ne bodo preprečila razvoja epidemije, če je v populaciji veliko necepljenih živali.

Vsekakor zelo pomemben vidik cepljenja živali je tudi zaščita njihovih lastnikov in drugih ljudi. Primeri stekline pri ljudeh zaradi ugrizov psov so bili včasih velik zdravstveni problem, grožnjo pa je zmanjšal šele razširjen sistem cepljenj proti steklini. V državah, kjer cepljenja ne izvajajo redno, steklina še vedno predstavlja resno težavo.

 

Kaj, kdaj, kako pogosto?


Pasji in mačji mladički že od mame prejmejo t.i. maternalna protitelesa, ki jim v začetnih dneh življenja nudijo zaščito proti infekcijskim boleznim. Z odraščanjem jih postopno izgubijo in, če so cepljeni, razvijejo svoja. Vrednost maternalnih protiteles se začne zmanjševati med 6. in 8. tednom in pada do starosti 14 do 16 tednov. V tem času so mladički vedno bolj dovzetni za infekcije, dokler ne razvijejo svoje imunosti. Zato se mlade živali večkrat cepi v starosti od 6 do 16 tednov.

Cepiva delimo v dve skupini: osnovna in dodatna. Osnovna so tista cepiva, ki žival ščitijo pred povzročitelji resnih, hitro nalezljivih bolezni, ki so močno razširjene v okolici in za katere so cepiva priznana kot varna in zelo učinkovita. Priporočljivo je, da se s temi cepivi v rednih intervalih cepi vse živali. Sem sodijo cepiva proti pasji kugi, parvovirozi, hepatitisu in steklini pri psih ter proti panleukopeniji, herpesvirusu in calicivirusu pri mačkah. Za ta cepiva velja, da okužba z boleznijo, katero preprečujejo, predstavlja večje tveganje za zdravje živali, kot pa samo cepljenje. Dodatna cepiva so cepiva, ki ščitijo pred boleznimi, ki so manj razširjene in manj nalezljive. Cepljenje pojave teh bolezni prepreči ali vsaj ublaži njihove znake. Med dodatna cepiva prištevamo cepiva zoper coronavirusu, leptosprozi, parainfluenci, boreliozi pri psih in zoper levkozo in mikrosporijo pri mačkah.

Tudi starejše živali ob cepljenju razvijejo ustrezen imunski odgovor, poleg tega za njih cepljenje ne predstavlja nič večjega tveganja kot za mlade živali. Tako ni nobenega dokaza, da bi bilo potrebno cepljenja živali pri določeni starosti prekiniti.

Program cepljenja proti pasjim kužnim boleznim

Program cepljenja proti mačjim kužnim boleznim

 

Ali so varna?

  

Glede pogostosti in resnosti stranskih učinkov cepljenj so bile opravljene številne raziskave. Najpogostejši stranski učinki so lokalne ali sistemske preobčutljivostne (alergijske) reakcije. Te predstavljajo do dveh tretjin vseh stranskih učinkov. Težave v večini primerov minejo same od sebe ali z minimalnim zdravljenjem. Lokalnih reakcije z oteklino kože se pogosto sploh ne opazi, če pa pride do anafilaktične reakcije (oteklina glave, težko dihanje), je potrebna takojšnja veterinarska pomoč. Na srečo je teh primerov v praksi zelo malo in so rešljivi. Tveganje za alergijske reakcije na cepiva je pri različnih živalih različno, majhni psi so bolj občutljivi kot veliki.

Pogosto se predvideva, da bi morala biti cepiva odmerjena glede na telesno težo živali, podobno kot velja za večino ostalih zdravil pri veterinarskih pacientih. To ne drži. Medtem ko večina zdravil deluje z razporeditvijo po telesu in učinkuje glede na koncentracijo v krvi in tkivih, cepiva stimulirajo imunski sistem na mestu, kjer so bila aplicirana. Količina cepiva, ki jo prejme žival je tako minimalna količina antigena, ki je potrebna da stimulira zaščitni imunski odziv. Če uporabimo manjše doze cepiva obstaja tveganje, da s cepljenjem ne bomo izzvali zadostnega imunskega odgovora za zaščito pacienta.

Hujši stranski učinki po cepljenjih so zelo redki in pogosto povezani s specifičnimi genskimi predispozicijami pri posameznih živalih z boleznimi imunskega sistema.